Area

[1] Ponte di Salcano

Il ponte sull’Isonzo, costruito tra il 1904 e il 1906 per la ferrovia Transalpina, era il più grande al mondo ad un arco in pietra. Distrutto durante la prima guerra mondiale, è ricostruito nel 1927.

[1] Solkanski most

Most čez Sočo so zgradili med letoma 1904 in 1906 za Bohinjsko železnico; imel je najdaljši kamniti lok na svetu. Med prvo svetovno vojno je bil porušen, obnovljen pa leta 1927.

[2] Monumento alla lotta di liberazione a Tarnova

Costruito sull’omonimo altipiano, il lapidario riporta i nomi dei combattenti di varie nazionalità caduti nel Goriziano durante la lotta di liberazione.

[2] Na Trnovem stoji partizanski pomnik na osvobodilno borbo

Zgradili so ga na istoimenski planoti; na kamnitih ploščah so zapisana imena borcev različnih narodnosti, ki so padli na Goriškem med osvobodilno borbo proti nacifašizmu.

[3] Foiba di Nemci nella Selva di Tarnova

Una delle cavità carsiche in cui vengono eliminati molti dei deportati da Gorizia nel 1945, durante i quaranta giorni dell’occupazione jugoslava della città.

[3] Kraško brezno pri Nemcih v Trnovskem gozdu

Eno izmed kraških brezen, v katerih so izginili deportiranci iz Gorice leta 1945 med štiridesetdnevno jugoslovansko prisotnostjo v mestu.

[4] Piazza Bratuž a Piedimonte

Il musicista Lojze Bratuž nel dicembre 1936 qui è picchiato e costretto a bere olio minerale, in uno dei tanti episodi di intimidazione dei fascisti contro i cittadini sloveni. Muore dopo alcune settimane. Alla sua memoria è dedicato anche il Centro Culturale di Viale XX Settembre.

[4] Bratužev trg v Podgori

Glasbenika Lojzeta Bratuža so decembra leta 1936, v obdobju številnih pojavov fašističnega ustrahovanja slovenskih občanov, pretepli in ga prisilili, da je bil strojno olje. Umrl je po nekaj tednih. Njegovemu spominu je posvečen Kulturni center na Drevoredu 20. septembra.

[5] Zona industriale di Straccis

Nell’area, sede di industrie dalla seconda metà dell’Ottocento, si svolge, nell’aprile del 1945, la “battaglia delle fabbriche”, che unisce partigiani, operai e forze dell’ordine nella difesa del complesso industriale, minacciato da tedeschi e cetnici in ritirata.

[5] Industrijska cona v Stražcah

Na tem območju, kjer je bil sedež industrijskih obratov od druge polovice 19. stoletja dalje, je potekala v aprilu leta 1945 „bitka za tovarne“, ki je povezala partizane, delavce in sile javnega reda za zaščito obratov pred nemško in četniško vojsko, ki sta se umikali.

[6] Stazione ferroviaria della Transalpina

Stazione che serviva la linea della Transalpina costruita nel 1906 per collegare la città e il porto di Trieste con il retroterra e il centro Europa passando per il Carso, la valle del Vipacco, Gorizia e la valle dell’Isonzo.

[6] Severna železniška postaja

Postaja stoji na Bohinjski železniški progi, zgrajeni leta 1906, da bi povezala Gorico in tržaško pristanišče z zaledjem in Srednjo Evropo; zato poteka čez Kras, Vipavsko dolino, skozi Gorico in Soško dolino.

[7] Casa Rossa

Nel 1947 diventa il primo e più importante valico internazionale tra Italia e Jugoslavia, punto di contatto e di transito. Un cippo nei pressi del valico ricorda un soldato dell’esercito jugoslavo ucciso durante gli scontri della guerra di indipendenza della Slovenia nel 1991.

[7] Rdeča hiša

Leta 1947 je postala prvi in najpomembnejši mednarodni mejni prehod med Italijo in Jugoslavijo, stična in prehodna točka. Med vojno za neodvisnost Slovenije leta 1991 je bilo v neposredni bližini nekaj spopadov med jugoslovansko vojsko in slovensko teritorialno obrambo. Kamnit pomnik spominja na te dogodke.

[8] Castello

Di origine medievale, più volte rimaneggiato, è quasi completamente distrutto durante la grande guerra e ricostruito negli anni Trenta come monumento nazionale. Durante il secondo conflitto numerosi partigiani sono fucilati nell’attiguo cortile delle Milizie.

[8] Grad

Zgradba je srednjeveškega izvora, bila je večkrat preurejena, med prvo svetovno vojno pa popolnoma porušena; obnovili so jo v četrtem desetletju prejšnjega stoletja; postala je državni spomenik. Med drugo svetovno vojno so na zunanjem dvorišču ustrelili mnogo partizanov.

[9] Trgovski dom

L’edificio, commissionato dalle organizzazioni commerciali slovene della città all’architetto Max Fabiani è devastato durante il fascismo, espropriato e trasformato in Casa del Fascio. Nel 1945 diventa Casa del Popolo. Nel 1947 è nuovamente espropriato e destinato a sede di uffici pubblici.

[9] Trgovski dom

Stavbo so naročile slovenske mestne gospodarske organizacije; načrte je napravil arhitekt Max Fabiani. Med fašizmom so stavbo razdejali, razlastili in spremenili v „Casa del Fascio“. Leta 1945 je postala Ljudski dom. Leta 1947 so jo oblasti znova razlastile in namenile javnim uradom.

[10] Palazzo delle Poste

È realizzato nel 1932 su progetto dell’architetto Angiolo Mazzoni, con il contributo di artisti quali Guido Cadorin e Tato. Lo stile razionalista caratterizza la ricostruzione della città.

[10] Poštna palača

Zgradili so jo leta 1932, načrte je izdelal arhitekt Angiolo Mazzoni v sodelovanju z umetniki, kot sta bila Guido Cadorin in Tato. Za tedanjo povojno obnovo mesta je značilen racionalni slog.

[11] Piazza della Vittoria

Già Traunich e piazza Grande, da sempre è luogo di eventi importanti: dalle visite ufficiali - Francesco Giuseppe nel 1900, Benito Mussolini nel 1938, papa Wojtyla nel 1992 - alle manifestazioni popolari.

[11] Travnik

V preteklosti tudi Veliki trg, sedaj Piazza della Vittoria, je kraj velikih dogodkov: od uradnih obiskov – Franc Jožef leta 1900, Benito Mussolini leta 1938, papež Woytila leta 1992 – do ljudskih zborovanj, posebno v letih 1945 do 1947, ko so mednarodni politični organi razpravljali o usodi mesta. Plošča na oširku 27. marec 1946 spominja na najodmevnejše italijansko zborovanje.

[12] Municipio di Nova Gorica

Costruito nel 1953 su progetto dell’architetto Vinko Glanz con sculture esterne (B.Kalin). All’interno affreschi nello stile del realismo socialista raffiguranti scene storiche dal riformatore protestante Primož Trubar al presidente jugoslavo Tito.

[12] Novogoriško županstvo

Zgradili so ga leta 1953 po načrtih arhitekta Vinka Glanza; na pročelju stojijo kipi B. Kalina. V sejni dvorani so na stenah freske v realsocialističnem slogu: prikazujejo zgodovinska dogajanja od protestantskega reformatorja Primoža Trubarja do jugoslovanskega predsednika Tita.

[13] Blocchi russi

Primi edifici popolari costruiti a Nova Gorica nel 1948-’49. Per aspetto, metodo di costruzione e organizzazione del lavoro, richiamano il modello sovietico.

[13] Ruski bloki

Prva novogoriška ljudska stanovanja, zgrajena v letih 1948 – 1949. Po videzu, načinu gradnje in organizaciji dela spominjajo na sovjetski gradbeni slog.

[14] Targa ricordo alla Stazione Meridionale

Ricorda la “Battaglia di Gorizia” del settembre 1943 che si è svolta anche nei pressi della stazione. È una delle prime azioni in cui i partigiani italiani si uniscono alla resistenza slovena contro i nazifascisti. A ricordo dei caduti, in località Sv. Oto, nel Comune di Šempeter-Vrtojba, è stato allestito un parco.

[14] Spominska plošča na Južni železniški postaji

Spominja na „Goriško fronto“, ki je v septembru leta 1943 potekala tudi v bližini postaje. Gre za enega izmed prvih spopadov, ko so se italijanski partizani pridružili slovenskemu uporu proti nacifašistom. V spomin na padle so na Vidovem hribu/Sv. Otu, v občini Šempeter-Vrtojba, uredili spominski park.

[15] Aeroporto “Duca d’Aosta”

A inizio Novecento l’area vicina a Merna, detta “Campagna grande”, diventa campo dei pionieri europei del volo, i goriziani Edi e Pepi Rusjan. Campo d’aviazione durante la prima guerra mondiale, negli anni Trenta è sede del IV Stormo caccia, comandato da Amedeo d’Aosta.

[15] Goriško – mirensko letališče, sedaj „Duca d'Aosta“

Na začetku 20. stoletja je območje blizu Mirna, poimenovano „Velike Roje“, postalo vzletišče za evropska letalska pionirja, Goričana Edija in Jožeta Rusjana. Med prvo svetovno vojno je tam bilo vojaško letališče, v četrtem desetletju prejšnjega stoletja pa je postalo sedež 4. letalske lovske eskadre: poveljeval ji je vojvoda Amedeo d'Aosta.

[16] Monumento ai volontari goriziani caduti nella grande guerra al Parco della Rimembranza

Il Monumento sorge tra 1925 e 1929 su progetto di Enrico Del Debbio. Fatto saltare nel 1944 da collaborazionisti sloveni dei nazisti, è stato lasciato di proposito in macerie.

[16] Spomenik posvečen goriškim prostovoljcem, padlim v Veliki vojni

Načrte za spomenik, ki so ga postavili v letih 1925 – 1929, je izdelal Enrico Del Debbio. Leta 1944 so ga med nemško zasedbo razstrelili slovenski nacistični kolaboracionisti; namenoma je v ostal v ruševinah.

[17] Lapidario dei deportati in Jugoslavia al Parco della Rimembranza

Il monumento dà una sepoltura simbolica a quanti, durante l’occupazione jugoslava di Gorizia del maggio-giugno 1945, sono stati deportati in Jugoslavia senza fare più ritorno.

[17] Spominski park: kamniti pomnik deportiranih v Jugoslavijo

Spomenik stoji za simbolni pokop tistih, ki so bili med jugoslovansko zasedbo Gorice maja – junija 1945 deportirani v Jugoslavijo in se niso vrnili.

[18] Corso Italia

Principale asse stradale, il cui nome, più volte mutato, testimonia le vicissitudini storiche della città nel corso del Novecento. Dopo l’iniziale denominazione di via della Stazione diventa Corso Francesco Giuseppe, Vittorio Emanuele III, Ettore Muti, Tito, F.D. Roosevelt e, infine, Italia. Il 16 settembre 1947 viene percorso dalle truppe italiane che rientrano a Gorizia sancendo definitivamente l’appartenenza della città all’Italia.

[18] Korzo Italija

Glavna ulična os, katere ime je bilo večkrat spremenjeno in priča o zgodovinskih dogajanjih v mestu v 20. stoletju. Po začetnem poimenovanju Via della Stazione je nosil ime naslednjih osebnosti: Franc Jožef, Viktor Emanuel III., Ettore Muti, Maršal Tito, F.D. Roosevelt in na koncu Korzo Italija. 16. decembra 1947 so po njem korakale italijanske enote, ki so s povratkom v mesto končno potrdile pripadnost Gorice Italiji.

[19] Monumento a Pietro Zorutti ai Giardini Pubblici

Il busto del “poeta del Friuli” è inaugurato nel 1912 dalla società di abbellimento “Progresso” come simbolo dell’anima friulana di Gorizia la cui presenza oggi trova sostegno nel Centro per la conservazione e la valorizzazione delle tradizioni popolari di Borgo San Rocco.

[19] Pietro Zorutti ima svoj spomenik v Ljudskem vrtu

Doprsni kip furlanskega pesnika je leta 1912 odkrilo društvo „Progresso“ in simbolizira furlansko dušo Gorice, katere prisotnost neguje Središče za ohranjanje in ovrednotenje ljudskega izročila v Podturnu.

[20] Piazzale della Transalpina

 

Il confine del 1947 divide Gorizia da una parte del suo circondario, assegnato, con la stazione della Transalpina, alla Jugoslavia. Sul tetto è posta una stella rossa che, dopo l’indipendenza della Slovenia, è collocata nel piccolo museo al pianoterra, dedicato al confine. Il mosaico sulla piazza rappresenta la disintegrazione del cippo confinario.

[20] Trg pred Severno postajo

Leta 1947 je meja ločila Gorico od dela njene okolice, ki je bila skupaj s Severno postajo dodeljena Jugoslaviji. Na streho je bila postavljena rdeča zvezda, ki je po osamosvojitvi Slovenije na ogled v majhnem pritličnem muzeju. Namenjen je dogajanjem ob meji. Mozaik sredi trga ponazarja razpad mejnika.

[21] Villaggio dell’esule

 

Gli esuli dall’Istria, Fiume e Dalmazia si stabiliscono anche Gorizia (più di 4.000), prima alle “Casermette”, piccoli alloggi militari dismessi a nord della città, costruiti nel 1942, e poi nella “Campagnuzza”, dove il Comune, tra il 1949 e il 1951, promuove la costruzione di un complesso di case loro destinato.

[21] Ezulsko naselje

Izseljenci (4000) iz Istre, Reke in Dalmacije se namestijo tudi v Gorici, najprej v nizke in opustele vojašnice na Solkanskem polju, zgrajene leta 1942, nato na Rojcah, kjer je občinska uprava v letih 1949 – 1951 zgradila njim namenjeno naselje novih hiš.

[22] Santuario della Castagnavizza

Il seicentesco complesso, nella cui cripta sono sepolti i Borbone esuli a Gorizia dopo il 1830, tra il 1941 e il 1943 è luogo di internamento femminile, analogamente ai campi di Piedimonte, Sdraussina, Gonars e Visco dove venivano richiusi i civili jugoslavi deportati dalle zone occupate dall’esercito italiano.

[22] Svetišče na Kostanjevici

Stavbni sklop iz 17. stoletja, v kripti katerega so pokopani Borbonci, priseljeni v Gorico po letu 1830, je med letoma 1941 – 1943 postal žensko taborišče, kamor so, podobno kot v Podgori, Zdravščinah, Gonarsu in Viscu, zapirali jugoslovanske civiliste, deportirane z ozemelj, ki jih je zasedla italijanska vojska.

[23] Monte Calvario

Durante la grande guerra è luogo di aspri combattimenti e postazione da cui l’artiglieria pesante bombarda la città. Nei pressi della sommità sta la tomba dello scrittore, volontario irredento, Scipio Slataper, caduto nel dicembre del 1915. Dall’altura è stata scattata la fotografia panoramica da cui si diparte questo racconto per immagini del Novecento.

[23] Kalvarija

Med Veliko vojno so tod potekali hudi spopadi; z njenega grebena je težko topništvo obstreljevalo mesto. Pod vrhom je pokopan pisatelj in iredentistični prostovoljec Scipio Slataper, ki je padel decembra 1915. S pobočja Kalvarije je bil napravljen panoramski posnetek, ki je osnova te slikovne pripovedi o 20. stoletju.

[24] Biblioteca Statale Isontina

Fino al 1914 una delle sei Biblioteche degli Studi dell’impero austriaco, è oggi una delle principali biblioteche della regione, con un patrimonio librario di quasi 400.000 opere. Il seicentesco edificio ha ospitato lo “Staatsgymnasium”, scuola superiore di alto livello, espressione della cultura tedesca che, a cavallo tra Otto e Novecento, ha formato numerosi intellettuali goriziani. A inizio Novecento contava anche sezioni in lingua italiana e slovena.

[24] Posoška državna knjižnica

Do leta 1914 je bila ena izmed šestih Študijskih knjižnic Avstrijskega cesarstva, sedaj je med najpomembnejšimi v deželi FJK; njen knjižni fond šteje skoraj 400.000 del. V stavbi iz 17. stoletja je bil “Staatsgymnasium”, kakovostna šola izraz nemške kulture, ki je oblikovala številne goriške intelektualce; na začetku 20. stoletja je imela tudi oddelke v italijanskem in slovenskem jeziku.

[25] Seminario minore

Progettato da Anselmo Werner, benedettino di Seckau, autore di analoghi istituti di formazione, l’edificio è inaugurato nel 1912. Ospita il seminario minore che, con il Seminario Teologico Centrale, è stato punto di riferimento culturale, oltre che religioso, del territorio. Dal 1989 è sede universitaria.

[25] Malo semenišče

Načrte zanj je izdelal Hans Werner, benediktinec iz kraja Seckau, avtor podobnih vzgojnih zavodov; stavbo so odprli leta 1912. Gostil je Malo semenišče, ki je s Centralnim teološkim semeniščem postal, poleg verske, osrednja kulturna točka tukajšnjega območja. Sedaj je v njem univerza.

[26] Sinagoga

 

Sorta nel 1756, oggi ospita il museo didattico “Gerusalemme sull’Isonzo”, dedicato alla storia dell’ebraismo Goriziano e dei suoi rappresentanti più significativi. Il tempio è collocato al primo piano. Una lapide posta all’esterno ricorda lo sterminio della comunità ebraica goriziana deportata in massa dai nazisti il 23 novembre 1943.

[26] Sinagoga

Zgrajena je bila leta 1756, sedaj je v njej poučni muzej „Jeruzalem na Soči“, posvečen zgodovini goriškega judovstva in njegovih najpomembnejših predstavnikov. Tempelj se nahaja v prvem nadstropju. Plošča na zunanji strani spominja na uničenje goriške judovske skupnosti, ki so jo nacisti 23. novembra 1943 odpeljali v taborišča.

[27] Cimitero ebraico di Valdirose

Luogo di sepoltura della comunità ebraica di Gorizia fino dal XVIII secolo, dotato di una cappella mortuaria costruita all’inizio del Novecento, il cimitero non è stato più utilizzato dopo la definizione del confine del 1947. Rimane la memoria di una comunità scomparsa.

[27] Judovsko pokopališče v Rožni dolini

Kraj pokopa, namenjen do 19. stoletja goriški judovski skupnosti; na njem stoji pokopališka vežica, zgrajena na začetku 20. stoletja. Pokopališče ni bilo več uporabljeno po razmejitvi leta 1947. Ostaja spomin na izginulo mestno skupnost.

[28] Statua di Carlo Michelstaedter sulla via Rastello

Posta all’imbocco dell’antica arteria commerciale, una delle più vecchie strade cittadine, che nel corso dei secoli ha mantenuto inalterato il proprio nome, la statua del grande intellettuale goriziano “filosofo della persuasione” è stata collocata nel 2010 nel centenario della morte.

[28] Kip Karla Michelstaedterja v Raštelu

Postavljen je na začetku znane trgovske ulice, ene izmed najstarejših v mestu, ki je v stoletjih ohranila svoje ime; kip velikega goriškega razumnika „filozofa prepričevanja“ so postavili ob stoletnici smrti leta 2010.

[29] Ponte di Piuma

Storico collegamento con il Friuli, il ponte, distrutto nel secondo conflitto mondiale, è ricostruito nel 1946 dal governo militare alleato come testimonia la targa in bronzo posta sulla spalletta.

[29] Pevmski most

Zgodovinski povezovalec Gorice s Furlanijo; med drugo svetovno vojno je bil porušen, leta 1946 ga je obnovila Zavezniška vojaška uprava, kot priča na ograjo nameščena bronasta plošča.

[30] Via Roma

Aperta nel 1938 in occasione della visita di Benito Mussolini, l’arteria si caratterizza per l’architettura nuova e diversa dai canoni estetici e costruttivi che avevano delineato fino allora l’aspetto complessivo della città.

[30] Rimska ulica

Odprli so jo leta 1938 ob obisku Benita Mussolinija; značilna je po novi arhitekturi, ki se razlikuje od estetskih in gradbenih pravil, kakršna so dotlej opredeljevala celoten pogled na mesto.

[31] Ponte VIII agosto

 

L’intitolazione ricorda l’ingresso della fanteria italiana, che nel 1916 raggiunge la città dal vicino sottopasso ferroviario, intitolato ad Aurelio Baruzzi, primo soldato italiano a entrare a Gorizia. (L’originario ponte in pietra è stato demolito dopo il terremoto del 1976 e sostituito con l’attuale.)

[31] Most 8. Avgust

Poimenovanje spominja na prihod italijanskih pešakov, ko so leta 1916 dosegli Gorico skozi železniški podvoz, poimenovan „Aurelio Baruzzi“: bil je prvi italijanski vojak, ki je vstopil v mesto. Prvotni kamniti most so porušili po potresu leta 1976, zato ga je nadomestil sedanji.

[32] Ospedale psichiatrico

Inaugurato nel 1911 e distrutto durante la prima guerra mondiale, l’ospedale è ricostruito nel 1933. Qui prende avvio la riforma psichiatrica di Franco Basaglia, che dirige l’ospedale dal 1961 al 1968.

[32] Psihiatrična bolnišnica

Odprli so jo leta 1911; uničena je bila med prvo svetovno vojno, obnovljena pa leta 1933. V njej se je začela Basaglieva psihiatrična reforma; bolnišnico je vodil od leta 1961 do leta 1968.

[33] Villa Lasciac sul Rafut

Opera dell’architetto goriziano Antonio Lasciac, a lungo attivo in Egitto, dove trae ispirazione anche per questa costruzione del 1899 in stile moresco, l’edificio è stato ristrutturato dopo i gravi danni subiti durante la prima guerra mondiale.

[33] Laščakova vila na Rafutu

Delo goriškega arhitekta Antona Laščaka, ki je dolgo ustvarjal v Egiptu, kjer se je navdihnil tudi za to stavbo v mavrskem slogu iz leta 1899; obnovili so jo po veliki škodi, ki jo je utrpela med prvo svetovno vojno.

[34] Sacrario di Oslavia

 

Ultimato nel 1938 su progetto di Ghino Venturi, ospita le spoglie di oltre 57.000 soldati italiani e di 539 austroungarici caduti durante le battaglie intorno a Gorizia e precedentemente sepolti nei tanti piccoli cimiteri militari esistenti nei dintorni.

[34] Kostnica na Oslavju

Načrtoval jo je Ghino Venturi, gradnja se je zaključila leta 1938; v njej so ostanki več kot 57.000 italijanskih in 539 avstrijskih vojakov, ki so padli v bitkah okrog Gorice; prekopali so jih iz številnih vojaških pokopališčih v bližnji okolici.

[35] Kulturni Dom

 

Inaugurato nel 1981 come “Casa della cultura slovena”, il Kulturni dom si è fatto promotore di molte iniziative che hanno indagato la pluralità culturale del territorio.

[35] Kulturni Dom

Odprli so ga leta 1981 kot Slovensko hišo kulture. Postal je pobudnik številnih dejavnosti, ki uveljavljajo večkulturnost goriškega ozemlja.

[36] Modello del progetto urbanistico di Nova Gorica

L'architetto Edvard Ravnikar, allievo di Le Corbusier, progetta una città ideale, che deve “risplendere oltre il confine”; al suo interno mantiene la strada che collega  in modo diretto la piazza principale della Gorizia “nuova” con il centro di quella “vecchia”. Oggi è di fatto un’unica arteria con due nomi.

[36] Maketa prostorskega načrta Nove Gorice

Arhitekt Edvard Ravnikar, Le Cobusierev učenec, je izdelal načrt idealnega mesta, ki naj „odseva čez mejo“; na maketi je opazna ulica, ki povezuje neposredno glavni novogoriški trg s goriškim središčem. Postala je ena sama prometna žila z dvema imenoma.

Il progetto multimediale Isonzo - Soča

Il presente sito Web nasce dalla collaborazione della rivista Isonzo-Soča con il laboratorio di ricerca SASWeb (Semantic, Adaptive, and Social Web) del Dipartimento di Matematica e Informatica dell’Università degli Studi di Udine a Gorizia.

Multimedijski projekt Isonzo - Soča

Spletna stran je nastala na pobudo revije Isonzo-Soča v sodelovanju z raziskovalno delavnico SASWeb (Semantic, Adaptive, and Social Web) Oddelka za Matematiko in Informatiko goriškega sedeža Videmske univerze.

Foto E1 Foto E2 Foto E3 Foto E4 Foto E5 Foto E6 Foto E7 Foto E8 Foto E9 Foto E10 Foto E11 Foto E12 Foto E13 Foto E14 Foto E15 Foto E16 Foto E17 Foto E18 Foto E19 Foto E20 Foto E21 Foto E22 Foto E23 Foto E24 Foto E25 Foto E26 Foto E27 Foto E28 Foto E29 Foto E30 Foto E31 Foto E32 Foto E33 Foto E34 Foto E35 Foto E36